Opis

Takoj jo prepoznamo po pikah: če jo pridržimo prosti svetlobi, so zeleni listi šentjanževke videti kot da bi bili preluknjani. V resnici so domnevne luknje zbiralniki celičnih izločkov, ki vsebujejo tekočino iz eteričnih olj in smole. Drugi zanesljivi prepoznavni znak je barvni preobrat zmečkanih, petlistih cvetov od rumene v krvavo rdečo, ki je značilna barva šentjanževega olja. Šentjanževka je večletna rastlina, ki zraste do 90 centimetrov. Bogato razvejana, olesenela stebla so od maja/junija do avgusta/septembra popolnima poraščena s petdelnimi listi. To z olji bogato rastlino, ki ima liste polne oljnih žlez, najdemo na robovih poti, grebenih, ozarah, v svetlih gozdovih in grmičevjih, najraje ima močno sonce, ki je potrebno za njeno bujno rast.

Uporaba

Šentjanževka je znana kot terapevtsko sredstvo pri blažjih in srednje težkih depresijah. Šentjanževka poleg tega spodbuja prekrvavitev in deluje na procese obnavljanja in prehranjevanja vse do živčne in čutilne sfere. Vtiranje olja značilne rdečkaste barve pomaga pri živčnih bolečinah, revmi, ledvenem useku in zvinih. S svojimi pomirjevalnimi učinki, ki blažijo bolečine in celijo rane, ne pomaga samo pri koži, poškodovani zaradi vremenskih vplivov, razpokani in razdraženi koži, pri kateri se pojavlja tudi rdečica, ampak tudi pri blažjih opeklinah. Kako je vendar lahko možna uporaba pri opeklinah, ko pa se pogosto navaja, da je šentjanževka fotosenzibilna?

Fotosenzibilnost?
Vedno znova se govori o fotosenzibilnosti zaradi šentjanževke: Koža dejansko reagira na notranjo uporabo močneje kot na sončno sevanje. Vsaj pri živalih je bilo to možno opaziti: Pri pašni živini s svetlo kožo, ki je požrla veliko šentjanževke, so se pojavili izpuščaji in mehurčki. Pri ljudeh so taki učinki, če sploh, bili doseženi šele po drastičnem prekomernem jemanju preparatov iz šentjanževke. Ta učinek se je pri zunanji uporabi, npr. kot olje, pojavil zelo redko. Nasprotno, pri sončnih opeklinah ima celo pomirjevalni učinek na kožo.

Dobro je vedeti

Ime Hypericum naj bi temeljilo na tem, da lahko skozi svetle zbiralnike celičnih izločkov na listih vidimo sliko, torej lahko vidimo skozi liste (grško hyper = prek, ericos = slika).

Okrog šentjanževke se plete veliko legend. Ena od njih pravi, da naj bi se razvila iz krvi Janeza Krstnika, po neki drugi legendi naj bi Janez pod Kristusovim križem nabral z odrešenikovo krvjo prepojeno rastlino. Od tod poimenovanje šentjanževka je odločilno podprlo tudi dejstvo, da so zdravniki in brati reda sv. Janeza, ki ima za zaščitnika Janeza Krstnika, Hypericum uporabljali že v času križarskih vojn, zlasti za zdravljenje ran.

Zaradi njene izjemne zdravilne moči naj bi se hudič razjezil in z iglo planil na zel ter jo tisočkrat preluknjal. Tako je po legendi nastalo na tisoče črnih pik z oljnimi žlezami na listih, če jih privzdignemo proti svetlobi, so videti kot vbodi.

Rdeči sok, ki priteče, ko zmečkamo liste, so si germanska ljudstva razlagala kot kri sončnega boga Baldurja, ki se je v času sončevega obrata vedno žrtvoval Zemlji.

Šentjanževka se kot nobena druga rastlina predaja soncu in sodi med čarobne rastline poletnega solsticija. Ko je za Šentjanževo (24. junij), tri dni po solsticiju, v najlepšem cvetu in vsebuje vso moč poletnega sonca, naj bi bila najbolj zdravilna.Zdaj je svetloba dosegla svoj vrhunec in sonce se ženi z zemljo. V čast temu dnevu, ki povezuje svetlobo z zemljo, duha z materijo, so že od pračasov ljudje prirejali velika slavja. Skladno s to tradicijo še danes sveti veliko kresov na kresno noč.

Zaradi sposobnosti preganjanja demonov so šentjanževko označili tudi kot »fuga daemonum« (preganjalka hudiča) in jo postavili na vrata in okna hiš in hlevov, da bi jih ščitila pred neurji in uroki.

Prekuhana šentjanževka je primerna tudi za barvanje tekstila, nastane rumenkast do rumeno-zelen barvni odtenek.

Rastlina z nove perspektive

Sijoči cvetovi šentjanževke, ki se na ravnih steblih iztegujejo proti soncu, imajo največjo vsebnost učinkovin ob poletnem solsticiju. Videti je, kot da se v njih izraža njena sončna bit. Velik kontrast bujnim cvetovom je trdi les šentjanževke. Kar je med cvetom in poganjkom, se običajno skrči in posuši. Tukaj pride do izraza njena lastnost oblikovanja, ki ureja ves svoj obstoj.

V tem razponu pridejo do izraza številni zdravilni učinki te stare rastline z zdravilno močjo. Kot svetlobna rastlina preganja mračnost v človeku, pri notranji uporabi pomaga torej pri depresivnih razpoloženjih, pri zunanji uporabi pa pri sončnih opeklinah. Organizem podpira pri urejanju vseh obnovitvenih procesov živčno-čutilnih organov, najsi bo to kot sredstvo za celjenje ran ali pri depresivnih razpoloženjih.

Rastlina v naših izdelkih

Pri kozmetiki Dr.Hauschka najde šentjanževka svoje mesto povsod, kjer je poleg antibakterijskega in protivnetnega učinka zaželena pomiritev in krepitev kože.

♦♦♦♦