Opis

Kdor ima zeliščno gredico, rad uvrsti vanjo tudi meliso, ki poganja tudi na robovih vrta in bližnjih površinah, če ji to dovolimo. Razvejana, do 90 cm visoka trajnica ima zelo goste svetlo zelene liste na štirirobem steblu, ki po obliki spominjajo na metine liste. V zgornjih zalistjih se od julija do avgusta odprejo majhni beli, medeno sladko dišeči cvetovi, na katerih lahko, če pogledamo ob blizu, opazimo značilno ustnico ustnatic. Melisin vonj po limonah se razvije, če se dotaknemo listov, se pa intenzivnost vonja zmanjša, ko prične trajnica cveteti.

Uporaba

Melisa v prvi liniji pomirja. Melisin čaj zvečer pomaga nervoznim ljudem, ki ne morejo zaspati. Prav tako melisa pomiri razdražen želodec in črevo, tukaj lahko omenimo še njen učinek pri blaženju krčev in napenjanju. Ta trojni učinek pomaga tudi pri boleznih žolčnika. Melisa v kombinaciji z drugimi zdravilnimi rastlinami podpira delovanje srca in ožilja pri živčnih boleznih. Njeno antivirusno delovanje si lahko razlagamo zaradi vsebnosti labiat-čreslovine, npr. proti virusom herpesa.

Dobro je vedeti

Ime melisa je izpeljano iz grške besede Melissa = domača čebela in odlično opisuje našo rastlino kot prijateljico čebel. Čebelarji so jo radi zasajali pred čebelnjake, z melisnim oljem pa so jih čistili.

Že v antiki je bil znan zdravilni učinek melise, pri čemer pa je mogoče najti tudi zmotne indikacije, kot je njena uporaba pri škorpijonovih pikih. Grški zdravnik Dioskurid (1. stoletje) pa je imel prav, ko je meliso priporočal kot klistir pri črevesnih motnjah. Perzijski zdravnik Avicenna (980–1037) je prepoznal melisino moč za dvig razpoloženja, Hildegard von Bingen (1098–1179) pa je opozorila na njeno učinkovanje na srce:

»To sredstvo razveseljuje srce.«

Karmeličanke v francoski opatiji Sv. Justine so meliso dodale melisinemu ali karmeličanskemu žganju, ki so ga proizvajale pod imenom »Eau de Carnes« za Karla V. francoskega (1338–1380) kot sredstvo proti grozečim prehladom ter želodčnim in črevesnim težavam.

Angleški avtor, arhitekt in vrtnar John Evelyn (1620–1706) je opisal njen krepilni učinek na spomin, domnevna posebnost melise, ki je cvetela ob Renu in Majni, in je v melisinem žganju, pridelanem na podlagi skrivnih receptur.

Melisini listi najmočneje dišijo, ko so sveži. Po sušenju se njen vonj po limonah zmanjša v nekaj mesecih. Zato se izplača, da melisi, ki je trajnica, namenimo ne preveč sončno lego v vrtu ali na balkonu. Sveži listi niso primerni samo za zdravilni čaj, ampak dodajo osvežilen okus solatam in sladicam. Hitro hlapljiv vonj je sicer težko ujeti in eterično olje melise je zelo drago. Kar se prodaja kot melisno eterično olje, je pogosto pridobljeno iz indijske limonske trave (Cymbopogon flexuosus), ki ima podoben vonj in se pravilneje imenuje indijsko melisno olje.

Rastlina z nove perspektive

Območje listov povezuje oba pola rastline, korenino in cvet. Če je list neke rastline poudarjen na poseben način, npr. z intenzivnim vonjem, kot pri melisi, to pomeni močno, harmonizirajočo povezavo z ritmi človeka. Ritmi, kot jih najdemo v srčno-krvožilnem sistemu, ki posredujejo med različnimi polarno stoječimi procesi v človeku, npr. prebavo in delovanjem čutil. Melisa s svojimi intenzivno dišečimi listi je mojstrica v posredovanju in uravnavanju. Npr. ko je delovanje čutil tako močno, da povzroča napetost in nervoznost, ali odvzame prebavi toliko moči, da je njeno delovanje moteno. Zaradi njene blage narave z zaobljenimi listi in prijetnim vonjem je zdravilna rastlina s počasnim učinkovanjem, ki na prav tako blag način pomirja in sprošča.

Rastlina v naših izdelkih

Zaradi njene moči harmoniziranja je melisa v središču izdelkov Dr.Hauschka, ki so namenjeni uravnavanju, npr. za občutljivo mešano kožo.

♦♦♦♦