Opis

Štrleč, do 3 m visok grm s trnatimi vejami cveti marca in aprila. Še pred listi so številni majhni beli dišeči cvetovi, ki so večinoma posamezno nameščeni na kratkih poganjkih, vendar tako na gosto po celi dolžini veje, da je cel grm bel. Šele po cvetenju se v maju razvijejo listi ovalne oblike z napiljenimi robovi, pozno poleti pa dozorijo okrogli, majhnim slivam podobni črno-modrikasti sadeži z zelenim, kislim mesom. Imajo premer 1 cm, koščico in postanejo užitni šele po zmrzali. Trni so spremenjeni stranski poganjki.

Črni trn ima rad sončne griče in suhe, svetle listnate gozdove z apnenčastimi, globokimi tlemi. Skupaj z drugimi rožnicami pogosto tvori neprehodno trnato goščavo. Črni trn ima zelo rad svetlobo in je izredno odporen na objedanje in rezanje. Hitro se lahko naseli na ravnih tleh in se razmnožuje z razsipanjem semena prek sesalcev in ptičev kot tudi s plazečimi koreninskimi poganjki. Celo na mestih, izpostavljenih vetru, kljubuje naravnim ujmam. Pionirsko se je ta grm uporabljal za utrjevanje nasipov in suhih pobočij ter ozelenitev pustih površin in ruševin ter kot grm za zaščito pred vetrom in snegom. Črni trn je tako rekoč idealni grm, če upoštevamo še njegovo visoko vrednost kot medonosna rastlina.

Kljub svoji izraziti rodovitnosti črni trn še naprej izpodrivajo ukrepi moderne strnitve zemljišč za obdelovalno zemljo. Šele novejša ekološka raziskava je dokazala uporabnost žive meje pri kmetijstvu in upravičila njeno zaščito.

Uporaba

Zdravilni učinek črnega trna je adstringenten (krčilen), protivneten ter deluje kot blagi diuretik in rahlo odvajalo. Posušeni cvetovi se kot čaj uporabljajo pri čiščenju krvi pri kožnih boleznih in revmatičnih težavah ter kot sredstvo za grgranje pri lažjih vnetjih ustne sluznice in grla. Čežana ali marmelada iz jagod črnega trna spodbuja tek.

Dobro je vedeti

Na latinsko poimenovanje vrste se spomni vsakdo, ki skuša prodreti skozi živo mejo iz črnega trna: »spinosa« = bodeča. Ime »Schlehe« je sorodno starobolgarskemu izrazu "sliva" in latinskemu »lividus« = modrikasto. Pojem »Schlehe« naj bi nakazoval na modre sadeže. Sinonim »črni trn« kaže na črno lubje starejšega grma črnega trna. Od tod tudi poimenovanje v slovenščini.

Že zelo zgodaj je črni trn postal pomemben tudi za človeka. Že v neolitiku so ga poznali koliščarji. Pri izkopavanju naselbin so našli okameneli črni trn. Arabci, Grki, Rimljani in ljudje v srednjem veku so uporabljali liste in sadeže kot zdravilno sredstvo oz. živilo. Asklepiad in Andromah sta slavila t. i. roob, zgoščen sadni sok iz sadežev črnega trna kot učinkovito sredstvo proti griži. Žilav les nezahtevnega črnega trna so poleg tega v preteklosti uporabljali tudi v kmetijstvu. Iz lubja so pridobili prosojno, lakasto, na svetlobo in vodo odporno črnilo, iz sadežev pa rdeče in iz lubja rdeče-rjavo barvilo za volno in lan. Tudi stari Germani so poznali zaščitne učinke črnega trna: Skupaj z glogom so tvorili prve žive meje, ki so ščitile jablane in zelišča pred divjadjo in divjim nabiranjem. Iz indogermanske besede »gher« = zajeti se je razvila beseda »ghortos«, ki bi jo dobesedno prevedli »obrobljen, obdan, zaprt«.

Ograja je bila torej tista, ki je prispevala k poimenovanju vrta, pletena ograja ali varovalna živa meja, ki je bila postavljena okrog zemljišča ob hiši. Črnemu trnu so ponekod pripisovali tudi moči protiurokov in prerokovanja.

V noči praznovanja sv. Otilije so v preteklosti dali veje črnega trna v kadilno ponev, prav tako so jih v Valpurgini noči dodali h kadilu skupaj z brinom in rutico. Kmetje so na črnem trnu lahko takoj razbrali dve pravili Če bela kot sneg je barva črnega trna, je čas za sejanje ječmena.Če v aprilu črni trn zgodaj cveti, bo treba že pred sv. Jakobom žeti.Črni trn je užiten tudi za mnoge živali:
Bohoten cvet imajo zelo rade žuželke, ki že zgodaj letijo, npr. veliko divjih čebel (peščene čebele, zajedalska čebela in druge), čmrlji, hrošči in muhi. Liste, ki poženejo pozneje, imajo zelo rade gosenice, npr. jadralca, repkarja, ogroženega majhnega nočnega pavlinčka in predvsem v skupinah živečega zapredkarja, ki v vejevju napravijo svilene šotorčke in jih je včasih toliko, da celoten grm črnega trna požrejo do golega. Za ptice, ki gnezdijo v vejah črnega trna, npr. rjavega srakoperja in rumenega strnada, je to skoraj pravljična dežela. Za ptice in miši, ki se pozimi hranijo z jagodičevjem, je štrleči grm nepogrešljiva shramba in zagotovilo za preživetje.

Še danes se pripravljajo napitki iz sadežev črnega trna, ki pogrejejo ledeno mrzle zimske večere: Segret sirup iz črnega trna da prijeten notranji občutek, ko zunaj sneži. Tudi želatina in marmelada sta delikatesa, polna vitaminov.

V ljudskem zdravilstvu najdemo delno magične običaje: Na Tirolskem se črni trn priveže na levo stran prsi kot sredstvo proti zlatenici. Na veliko področjih obstaja običaj, ko se enega za drugim poje tri stebelne cvetove grma črnega trna: Tako naj bi se zaščitili pred vročino in putiko.

Rastlina z nove perspektive

Črni trn se zgodaj spomladi, še preden poženejo mladi poganjki in listi, odene s svetleče belim prekrivalom iz cvetja. Vendar šele pozneje, ko prve zmrzali že naznanjajo zimo, dozorijo sadeži in postanejo sladki. Svojo življenjsko moč črni trn ohranja na nek določen ponotranjen način. Cvetovi, ki so preživeli zimo, pomagajo človeškemu organizmu, da premaga zimo in pripravi presnovo na pomlad. Sadeži, ki imajo v sebi življenjsko moč, pomagajo pri izčrpanosti.

♦♦♦♦