Opis

Za besedo mandelj se skriva veliko slik: sneg in soj sveče, marcipan in medenjaki. Ali pa študentska hrana in mešanica mueslijev? Kakorkoli. Z notranjim očesom vidimo užitno mandljevo jedro. Kako pa izgleda rastlina? Prvo presenečenje: Do 8 metrov visok, gol in na zmrzal občutljiv mandljevec s sivim lubjem je rožnica, torej tesno v sorodu s češnjo, breskvijo, marelico in vrtnico. To sorodstvo je razpoznavno po rožnatih cvetovih, ki se v sredozemskih deželah odpirajo že v januarju, in rumenih prašnikih. Drugo presenečenje: Kar jemo kot mandljeva jedrca, je mandljevo seme, notranjost trdega jedra. Robustno jedro obdaja suho zeleno, trpko-grenko neužitno meso sadeža. Mandljevo jedrce ustreza notranjosti breskvinega jedrca, iz katerega se sicer proizvaja nadomestni marcipan, persipan.

Uporaba

Mandlji so z 18 % beljakovinami, 16 % ogljikovimi hidrati, 54 % maščobami, veliko mineralnimi snovmi in vitamini, zlasti skupine B, bogat obrok. Lahko jih jemo samostojno ali kot mandljevo kašo, oboje je okusno. V preteklosti so jih dajali otrokom proti kašlju. Mandljevo olje, ki ga iztisnejo iz semen, je blago negovalno olje, ki koži povrne maščobo. Mandljeva moka, ostanki pri stiskanju, nežno očisti kožo.

Poleg sladkega mandlja obstajata še dve vrsti: grenki mandelj in mandelj v lupini. Mandelj v lupini je užiten kot sladki mandelj, medtem ko grenki mandelj vsebuje strupen glikozid amigdalin, od katerega se v črevesju loči cianovodikova kislina. Olje grenkega mandlja, ki mu je amigdalin kemijsko odvzet, je aromatična začimba in dobra dišava, ki jo uporabljajo slaščičarji in in izdelovalci kozmetike.

Dioskurid je grenkemu mandlju pripisoval skoraj vse: z zunanjo uporabo naj bi odpravil »sončne madeže na obrazu«, spodbujal menstruacijo, blažil glavobole in razjede; z notranjo uporabo naj bi blažil bolečine, spodbujal odvajanje vode, omehčal telo, spodbudil spanec, pomagal pri kašlju, jetrnih boleznih, napenjanju ... Seznamu ni konca.

Dobro je vedeti

Vsi opisi za mandelj v evropskih jezikih izhajajo iz grške besede amygdale ali amygdalos. Izvor te besede ni več znan. Predpona al- v iberskih imenih (npr. špansko almendra) je prenesen arabski člen al ali el, ki se je med mavrsko zasedbo iberskega polotoka vrinil v veliko znanstvenih terminov. Generično ime prunus je izpeljano iz grške besede proumnon = sliva, ki je sorodnica mandlja. Ime vrste dulcis = sladki se nanaša na okus jedrc.

Mandelj je uspeval že v kameni dobi in domnevno so ga zavestno gojili od bronaste dobe. Verjetno je mandelj najstarejša sadna vrsta iz starega sveta, čigar zgodba o uspehu sega v današnji čas. Že v 17. in 16. stoletju pr. n. št. je iz Azije izhajajoči mandljevec prišel prek Perzije v Malezijo, Sirijo in Egipt. V 5. stoletju je nato nadaljeval pot do Grčije in Rimskega cesarstva. Karel Veliki je veliko prispeval k širitvi madljevca, brez katerega si danes ne moremo več zamisliti mediteranskih dežel. Tam velja kot simbol budnosti in ponovnega rojstva, ker cveti že v januarju.

Zlasti iz antične Grčije izvira veliko pripovedk, v katerih igra vlogo mandljevec. Po neki pripovedki naj bi mandelj nastal iz kapljice krvi grške boginje Kibele, »Matere bogov«, ki je bila v Mali Aziji sprva boginja gora in rodovitnosti. V drugih upodobitvah naj bi mandljevec nastal iz moške polovice dvospolnega bitja, ki ga je ustvaril Zeus.

Iz Maroka izvira pravljica o mandljevcu. Lepa princesa Hatim je imela tako dobro srce, da je denar iz očetove šatulje delila med najrevnejšimi ljudmi v deželi. Kralj ni imel razumevanja za hčerino obnašanje, obdolžil jo je kraje in jo dal usmrtiti. Alah je razumel Hatimino ravnanje in je mrtvo princeso spremenil v mandljevec, ki je iz leta v leto podarjal mandlje ljudem v deželi.

Biblija večkrat omenja mandelj, pogosto zaradi zgodnjega cvetenja kot znaka prebujenja. Šesterokraki svečnik v biblijski koči, kraju snidenja boga in Mojzesa s svojim ljudstvom, upodablja mandljevec. Pozneje je Krščanstvo videlo v mandlju simbol brezmadežnega spočetja: »Kristus je bil spočet v Mariji, kot se mandljevo jedrce razvije v nedotaknjenem mandlju« (Konrad von Würzburg, 13. stoletje).

Morda je mandelj najbolj zaslovel v obliki marcipana, ki izvorno izhaja iz Orienta in je tradicionalno sestavljen iz mandljev, sladkorja in rožne vode. Baghlaba je perzijska, s kardamomom začinjena različica, ki se običajno pripravi ob tamkajšnjem tradicionalnem štiritedenskem praznovanju novega leta. V 16. stoletju so bili za izdelavo marcipana v nemških deželah zadolženi lekarnarji, njihove »Confectiones«(sladkarije) so bile pripravljene s sladkorjem samo zato, da bi grenka medicina imela prijetnejši okus. Marcipan je med drugim veljal za »srčni sladkor«. Postopoma je pri pripravku iz mandlja prevladal čisti užitek ob zaužitju, zato je s področja medicine prešel k sladicam.

V srednjeveški kuhinji mandljev niso uporabljali samo pri sladkih jedeh: tudi meso in ribe so pripravljali z njimi.

Mandljevec izloča smolo, ki jo je mogoče prestreči v kapljicah. Smolne solze so v antični Grčiji uporabljali kot kadilo proti boleznim in zlobnim duhovom. Fini vonj razkužuje in čisti.

Rastlina v naših izdelkih

Za kozmetiko Dr.Hauschka kupuje WALA mandlje iz biocertificirane in pretežno Demeter pridelave v Španiji. Nato mandlje v Nemčiji stisnejo v mandljevo olje v tradicionalnem rokodelskem oljnem mlinu in zmeljejo v mandljevo moko.

Koža počasi absorbira nežno, mazljivo mandljevo olje. Olje je negovalna podlaga za številne izdelke Dr. Hauschka, kot na primer za Šminke, Korektorje in Šminke Sheer. V Dr. Hauschka Kremi za čiščenje veže mandljeva moka nase delce umazanije in tako nežno čisti kožo.

♦♦♦♦