Opis

Leta 2001 je bila izbrana za zdravilno rastlino leta: Arnica montana. Kdor jo želi poiskati v naravi, se mora odpraviti visoko: doma je na negnojenih ali le nekoliko gnojenih travnikih v hribovitem svetu in na hribovitih površinah, poraslih z jesensko vreso, kjer junija in avgusta sega s svojimi svetlečimi rumenimi cvetnimi glavicami v zrak. Kot pri vseh košarnicah, so cvetne glavice iz veliko majhnih posameznih lističev: najmanjši jezičasti lističi v sredini, obdani z večjimi jezičastimi lističi z dolgim, navzven obrnjenim listom; to, kar poznamo kot cvetni košek. Značilno za arniko je, da ima na koncu jezičastih cvetov tri zobce. Cvetovi so na do 50 cm visokih močnih steblih in spodaj jih obdaja listna rozeta. Cela rastlina je trajnica in preživi hude zime v hribovitem svetu tako, da moč shrani v svojo koreniko.

Uporaba

Arnika je pomembna zel za zdravljenje ran, dezinfekcijo in deluje protivnetno. Pomaga pri regeneraciji tkiva in je primerna za zdravljenje vseh vrt poškodb, nastalih zaradi udarca, padca, vboda in vreznine. Zato ima tudi toliko ljudskih imen. Pri podplutbah, pretegnjenih mišicah in kitah, udarninah in zmečkaninah sprošča in blaži bolečine. Arnika sprošča tkivo in ga naredi prožnega, pri preprečevanju in zdravljenju vnetja mišic je nezamenljiva. Mazilo iz arnike je pomembno pri negi ven in deluje zdravilno pri vnetju ven. Pri vnetjih ustne votline in žrela grgranje ali izpiranje z arniko spodbuja prekrvavitev in poveča odpornost sluznic.

Dobro je vedeti

Glede izvora imena arnika ni enotnih virov. Nekateri menijo, da izhaja iz grške besede arnakis = jagnječja koža in se nanaša na mehke laske cvetnega odevala. Drugi vidijo skrajšano besedo ptarmike, ki izhaja iz grške besede ptarmos = kihati. Dioskurides naj bi tako opisal cvetne koške, ki dražijo in povzročijo kihanje. Tretja različica domneva, da izhaja iz arabske besede arnich.

Arnika ima v sebi divjo volčjo naravo, zato ji pravimo tudi volčji zob. Njeni cvetovi odsevajo vanje ujeto gorsko sonce in spominjajo na rumene volčje oči. Pozno poleti, ko veter zašumi v klasju, se volk potepa po žitnem polju. Mitološka figura volka je v poganskih časih simbolizirala moč polja, duha žita in je dajala energijo za zorenje. Čim je zapustil polje, se je žito posušilo. Da žitni volk ne bi izginil, so kmetje okrog svojih njiv postavili arniko. Kot volčja rastlina je lahko volku preprečila, da bi zapustil polje. Ko so poželi zadnje žito, je ušel in smuknil v zadnji snop. Tega so ljudje pogosto okrasili in ga slavnostno ponesli v vas. Pozneje so kmetje arniko na kresno noč postavili okrog polj, da bi ščitila žito pred žitnim demonom.

Arniko so posvetili boginji Freyi in je spadala med najpomembnejša zelišča za Šenjanževo. Poleg šentjanževke in praproti ni smela manjkati pri nobenem praznovanju sončevega obrata. Tudi pri čarovnih vremenskih obredih je imela arnika pomembno vlogo in so jo uporabljali za kadilo pri neurjih: »Arniko podtakni, arniko podtakni, da se vreme lahko poslovi!«

Rastlina z nove perspektive

Rumeno oko arnike sveti daleč čez hribovite travnike z močjo sonca, ki je ujeta v njej in ji daje moč obnavljanja. Poleti na široko odpre svoje oko: Naenkrat tik ob tleh zraste njena cvetovom podobna pritlična rozeta iz lističev na s cvetom okronanem steblu. Arnika se impulzno razvije v cvet, z bohotnim listjem. Tako živi v polarnosti korenine in cveta, in zdi se da ji manjka povezovalni ritmični element. Prav zaradi tega vzbudi v človeku ritmični sistem, ki ima uravnalni učinek na celotni organizem. Zunanja poškodba ima veliko skupnega z neravnovesjem človekovega organizma, zato je razumljivo, da arnika s svojo močjo uravnavanja spodbuja postopek zdravljenja. V soncu in v čudovitem redu številnih cvetkov, ki tvorijo en sam cvet, se izraža popolna oblika, ki tudi neposredno pomaga poškodovancu, da njegovo tkivo zopet najde svojo obliko.

♦♦♦♦