Opis

Smreka, jelka ali bor? Večina nas med sprehodom v gozdu zaradi enostavnosti raje govori samo o iglavcih. Razlikovati vrste namreč ni najbolj preprosto. Naše drevo, smreka, prepoznamo po ravnem, nerazvejanem deblu z 1 do 2 cm dolgimi, zimzelenimi, bodečimi iglicami, ki so v prečnem prerezu štirikotne oblike in rastejo okoli in okoli veje. Drevo zraste do 40 metrov visoko in je poleg bele jelke (abies alba) največja drevesna vrsta v Evropi. Krošnja naše smreke je stožčaste oblike, nagubana okrog debla, pri čemer mlajše veje v zgornjem delu rastejo vzravnano stran od debla, medtem ko starejše veje v spodnjem delu visijo navzdol. V goratih predelih je lubje obarvano sivo, v nižjih legah pa je rdečkasto, zaradi česar smreki v nemščini pravijo tudi rdeča jelka, kljub temu, da ne sodi v rod jelk. Smreka cveti med majem in junijem, vendar ne vsako leto. Če se dobro počuti, cveti redko, praviloma le vsakih sedem let. 1 cm dolgi moški cvetovi stojijo posamično na konicah vej lesa prejšnjega leta. Veter odnese njegov pelod do ženskih cvetov, iz katerih po oprašitvi nastanejo storži s semeni, ki visijo na veji s konico navzdol in so na splošno znani kot jelkini storži. Kdo ne bi bil zmeden, ali gre za smreke ali jelke. Majhen namig: Pri jelkah je storž na veji obrnjen navpično navzgor.

Uporaba

Smrekov terpentin (smola) je sestavni del veliko mazil in olj, ki blažijo bolečino pri nategnjenih mišicah, topih poškodbah, revmi, putiki in udih. Najbolj znano je vtiranje mazila iz smrekovih iglic in francoskega žganja. Športniki ali na posteljo priklenjeni pacienti cenijo njegov osvežilni učinek, ki spodbuja prekrvavitev in ublaži srbenje. Vtiranje eteričnega olja na hrbet in prsi, pa tudi smole, omili prehlade. Kopeli z vonjem po smoli in smrekovih vejicah spodbujajo prekrvavitev in delujejo pri sluzi in kašlju mehčalno. V ljudskem zdravilstvu poleg kašlja zdravijo s pripravki iz smreke tudi razpoke, razpokano kožo, bule in ture.

Dobro je vedeti

Ime Picea izvira iz latinščine in pomeni les iglavcev, ki vsebuje smolo. Abies je prav tako latinski izraz in pomeni jelka! Očitno so imeli tudi avtorji antične literature težave z razlikovanjem smrek in jelk.

Smreko so nekoč častili kot drevo, ki ščiti, simbolizirala je zaščitniški ženski element, bila je drevo življenja in matere. Poleg brez se vse do danes pri mlaju uporabljajo tudi smreke. Pri ladjedelstvu so iz smreke izdelovali najdaljše in najboljše jambore. Za takšno uporabo smreke je zaslužen nekoliko nenavaden varuh, ki so ga smreki podelili Grki. Posvetili so jo bogu morja Pozejdonu in v zahvalo za takšno posvetitev naj bi ščitila ladje pred viharji.

Les smrek, ki rastejo v srednje visokem gorovju in visokogorskem svetu, je v primerjavi s hitro rastočimi drevesi na plantažah trd in trpežen. To so vedeli tudi izdelovalci violin, ki so smrekov les zelo cenili kot resonančni les za svoje inštrumente. Znani moški, kot Stradivari, Amati in Bergonzi so pogosto v hribih več tednov iskali pravo drevo. Da bi prepoznali počasi rastoče smreke, so prisluhnili deblu in potrkali na deblovino.

Rastlina z nove perspektive

Povezava iglavcev s toploto pride do izraza v značilnih eteričnih oljih in aromatičnih smolah, ki prežemajo zlasti iglice. Ker je v družini iglavcev posebej poudarjen toplotni učinek, lahko govorimo o »družini toplih rastlin«. Druge »družine toplih rastlin« so ustnatice in meta. Ustnatice so povezane s toplotnimi procesi zmernega pasu, iglavci pa s procesi hladnih podnebij. Celo v hladnem podnebju visoko na Severu, kjer so »noči bele«, sonce sije opolnoči in poletja s prekomerno svetlobo, posrkajo iglavci vase kozmične toplotne moči tako intenzivno, da nastanejo eterična olja in smola. Različne arome, npr. po meti, pomaranči ali ruševju, so izraz posebne toplotne kakovosti njihove »družine toplih rastlin«.

Eterična olja različnih iglavcev so na zelo poseben način povezana s človeškim telesom. Tako deluje smreka na dihala, brin pa na ledvice.

♦♦♦♦