Opis

Kar pripravljamo kot črni čaj (čajne vrečke ali razsut čaj), so mladi poganjki in listi do 15 metrov visokega čajevca. Na plantažah so grmi podprti, da jih lahko obiralci lažje obirajo. Podolgovati temno zeleni sijoči listi obdajajo grm tako gosto, da so čajne plantaže iz daljave videti, kot bi bile poraščene z gostimi zelenimi blazinami. Do tri centimetre veliki beli cvetovi z močnim vonjem združujejo v sebi številne rumene prašnice. Zelo so podobni sorodni kameliji. Čajevec ima rad milo, deževno podnebje in najboljše uspeva v tropskih in subtropskih deželah.

Uporaba

Črni čaj ni samo poživilo za druženje s prijatelji po vsem svetu (po vodi najpogostejši napitek). Poživljajoča substanca kofein zvišuje sposobnost koncentracije in reagiranja, spodbuja nastanek želodčne kisline in krepi moč srca. Napitek, bogat s čreslovinami, pomaga pri driskah, deluje proti povzročiteljem driske in je diuretik. Zavira rast bakterij na ustni sluznici in zmanjšuje tvorjenje zobem škodljivih kislin. Kot rastlinsko živilo, ki je bogato s fluoridom, čaj večkratno ščiti pred nastankom kariesa. Za zunanjo uporabo črni čaj blaži srbenje in podpira celjenje ekcemov, npr. pri nevrodermitisu.

Dobro je vedeti

Nemško ime »Tee« izvira iz narečja Min iz mesta Xiamen na jugu Kitajske. Kitajska pismenka za čaj - - se izgovori »te«. Severno kitajska mandarinska izgovorjava je »cha«, iz katere so izpeljani izrazi v ruščini, arabščini, turščini, slovenščini itd. »čaj«. Znanstveno ime »camellia« je čaju dodelil Carl von Linné v čast Georgu Josefu Kamelu (1661–1706), avstrijskemu lekarnarju moravskega jezuitskega misijona na Manili, ki je prvič sistematično opisal filipinski rastlinski svet. Opis »sinensis« se nanaša na kitajsko domovino čajevca.

Prve omembe črnega čaja segajo na Kitajsko okoli leta 2700 pr. n. št. Po neki legendi naj bi Kitajci za odkritje čaja bili hvaležni njihovemu legendarnemu Urkaiserju Shennongu. Medtem ko je za zavretje vode pripravljal ogenj z lesom čajevca, naj bi mu vejice čajevca padle v vročo vodo. Shennong naj bi bil avtor najstarejše knjige o zdravilnih rastlinah in poljedelstvu, Shen nung pen Ts´ao king.

Japonski zen mojster Eisai (1141–1215) se je s pitjem čaja seznanil na Kitajskem in na podlagi tega je razvil japonski obred pitja čaja.

Prek Benetk je čaj okrog leta 1550 prišel v Evropo, takrat še v majhnih količinah in – skoraj nedosegljivo dragega – je bilo možno kupiti samo v lekarnah. Holandski trgovci so okoli leta 1610 prvič prinesli večje količine čaja.

V Indoneziji so s pridelavo čajevcev pričeli v v 18. stoletju, v Indiji in Šri Lanki (Cejlonu) šele v 19. stoletju. K temu so jih spodbudili Angleži, ki so želeli postati neodvisni od kitajskih uvoznikov čaja. Danes je Indija druga največja pridelovalka čaja.

Črni čaj nastane s fermentacijo, encimskim procesom: Encimi so v svežih listih in določene sestavine, npr. čreslovine, oksidirajo takoj ko se listi zmečkajo in tako se celična struktura odpre. Pri tem se spremenita barva okus čajnih listov. Da bi zaustavili fermentacijo, proizvajalci čajev čez določen čas segrejejo liste in tako deaktivirajo encime. Glede na trajanje fermentacije ima čaj drugačen okus in drugačno barvo. Čaj oolong je npr. fermentiran zelo kratek čas, zeleni čaj pa sploh ni fermentiran.

Čaj, ki se je namakal v vodi kratek čas, spodbuja bolj kot čaj, ki se je dolgo namakal – to je odvisno od različnih načinov sproščanja sestavin. Kofein se v vodi lažje razgradi kot čreslovine. V čaju, ki je dolgo stal v vodi, je zato večja vsebnost čreslovin. Kar pa zopet ovira absorbcijo kofeina.

Farmacevtska industrija uporablja odpadne snovi pri pridelavi čaja in iz njih izolira kofein.

Rastlina v naših izdelkih

Pri zunanji uporabi črni čaj, ki vsebuje čreslovino z adstringentnim učinkom, povečuje napetost povešene kože in ščiti občutljivo kožo. Kot kompresa pomiri otekle veke in rdečico okrog oči.

♦♦♦♦