Opis

Kokosove palme, ki zrastejo do 30 metrov v višino, so nepogrešljivi del tropskih plaž. Na njihovih vrhovih iz okroglega šopa raste od 30 do 40 mogočnih listov, ki v dolžino merijo do pet metrov in tehtajo od 10 do 15 kilogramov. Ozki odseki enega samega palmovega lista so gibljivo povezani z osnovo listne ploskve. Vode željna kokosova palma lahko tako odseke položi enega na drugega, da se zaščiti pred prevelikim izhlapevanjem. Palmovi listi rastejo iz najvišjega vrha debla v obliki spirale in največkrat v smeri urinega kazalca. V prvem letu so postavljeni navzgor, v drugem vodoravno in v tretjem visijo navzdol, nato odpadejo, za njimi pa na deblu ostanejo brazde.
Gibljivost znotraj palmovih listov pomeni neprecenljive prednosti pri močnih tropskih vetrovih. Tudi deblo je zasnovano tako, da je upogljivo. Odebeljena osnova in zunanji predel sta bistveno stabilnejša od vrha in notranjosti debla. Kokosova palma je s stranskimi koreninami, ki rastejo vse do podtalnice, globoko zasidrana v podlago, zaradi prožnosti svojega debla pa kljubuje celo cunamijem.

Kokosova palma začne cveteti med petim in sedmim letom starosti. Iz zalistja nato vse leto rastejo socvetja, rumene veje z do 40 ženskimi cvetovi na osnovi in več kot 10.000 moškimi cvetovi proti vrhu. Moški cvetovi se odprejo približno dva tedna pred ženskimi, kar onemogoči samooprašitev. Pelod razpršijo veter in različni insekti. Iz ženskih cvetov po oprašitvi nastanejo kokosovi orehi, katerih različne razvojne stadije lahko opazujemo sočasno s cvetovi, kar je značilno za tropske dežele; obdobja, v katerih drevo cveti in obrodi, pri mnogih tropskih drevesih niso vezana na letne čase, saj se pri njih očitno vse dogaja istočasno.
Z botaničnega vidika kokosov oreh sploh ni oreh, temveč sodi med koščičaste plodove, med katere na primer uvrščamo tudi mandelj; seme s hranilnim tkivom, užitnim belim kokosovim mesom z rjavo kožo, obdaja olesenelo peščišče, rjava kokosova lupina, ki jo pogosto predelujejo v raznovrstne predmete. To jedro, s katerega sta že odstranjena vlaknasto, neužitno meso in trda lupina, nato prodajajo v trgovinah. Kokosov oreh popolnoma dozori približno v enem letu. V tem času se v njegovi notranjosti dogaja osupljiva preobrazba, saj se zdi, da kokosova voda, ki je je bilo prej v izobilju, izgine. Namesto nje iz tanke plasti, ki je mehka kot žele, nastane trdno, gosto kokosovo meso.

Čeprav kokosov oreh nima ravno nezanemarljive teže, lahko plava in se na ta način razširja. Plovnost orehu omogočata vlaknasto kokosovo meso, ki vsebuje tudi zrak, in neprepustno zaprta votlinica v jedru. Ko sadeži padejo v morje, jih naplavi na nova obrežja, kjer se zasidrajo in vzklijejo. Kal požene iz ene od treh kalilnih odprtin v jedru. Če želimo priti do kokosove vode, izvrtamo luknjo natanko skozi to aktivno kalilno odprtino.

Uporaba

Mladi palmovi poganjki, palmovi srčki (palmovi vršički), belo kokosovo meso in tudi voda kokosovih orehov so priljubljena živila. V deželah, kjer pridobivajo kokosove orehe, so ulične stojnice s še nezrelimi, zelenimi kokosovimi orehi, ki jih ponujajo kot pijačo, nekaj običajnega. Od šest do sedem tednov stare sadeže še zelene strejo z mačeto, da pridobijo sladko, skoraj brezbarvno kokosovo vodo. Voda je sterilna, tako rekoč nemastna in vsebuje enako izotonično vrednost kot kri. Zato so jo v nujnih primerih tradicionalno uporabljali kot infuzijsko raztopino.
Kokosovega mleka, ki je pomembna sestavina azijske kuhinje, ne smemo zamenjevati s kokosovo vodo. Kokosovo mleko je namreč sok, iztisnjen iz mešanice svežega nastrganega kokosovega mesa in vode. „Cream of Coconut“ pa je mešanica kokosovega mleka in kokosovega olja.

Iz kokosove palme pridobivajo še eno vrsto tekočine: palmov nektar, bogat z vitaminom B, ki se izloča predvsem pri socvetjih. Če nektar prevrejo, nastane palmovo vino, če ga zgostijo, pridobijo palmov med ali palmov sladkor, če pa ga prevrejo skupaj z riževo drozgo, nastane arak. Iz palmovega vina lahko z vrenjem dobimo tudi palmov kis.

Iz posušenega kokosovega mesa, ki se imenuje tudi kopra, lahko pridobivamo kokosovo moko ali kokosovo olje. Kokosovo olje se strdi že pri sobni temperaturi, zato ga pogosto imenujejo tudi kokosova mast ali kokosovo maslo. Ker ga lahko segrejemo na zelo visoko temperaturo, je primerno tudi kot olje za pečenje ali cvrtje.
Kokosova mast pa ni uporabna le v kuhinji, temveč jo najdemo tudi v milih, zdravilih in kozmetičnih izdelkih. Stabilizira sestavne dele recepture, zaradi česar postane koža prožna. Kokosovo olje le počasi prodira skozi plasti kože in tako daje občutek žametne kože. Zato je zelo primerno tudi kot masažno olje. Kokosovemu olju pripisujejo tudi lastnosti absorbiranja UV-žarkov, vendar so te lastnosti skoraj neznatne, zato samo olje ne zadostuje kot zaščita proti soncu. Zaradi omenjenih lastnosti nekatera sredstva za zaščito proti soncu temeljijo na kokosovem olju.

V terapevtske namene se kokosovo olje uporablja pri zatiranju uši, zato ga vsebuje veliko šamponov proti ušem. Kot učinkovita sestavina je kokosovo olje prisotno tudi v nekaterih sredstvih proti komarjem in klopom. V Afriki in jugovzhodni Aziji uporabljajo kokosovo olje za zdravljenje kožnih ran, ki se težko celijo ali so okužene.

Tudi neužitni deli kokosovega oreha so vsestransko uporabni: vlaknasto meso zrelih sadežev se na primer uporablja kot polnilo za vzmetnice, vlakna nezrelih sadežev so uporabna pri izdelavi vrvi, debla pri gradnji hiš, palmini listi pri krovstvu in pletarstvu, peščišče je uporabno kot kurivo in pri izdelavi gumbov, uporabnih pripomočkov, glasbil ali pri pridobivanju pogonskega goriva.

Dobro je vedeti

Znanstveno ime Cocos izvira iz španske besede „coco“ (slo. lobanja ali glava), kar je povsem primerna oznaka za kokosov oreh. Drugi del imena, nucifera, je sestavljen iz latinskih besed „nux“ (slo. oreh) in „ferre“ (slo. nositi), kar torej skupaj pomeni „tisti, ki nosi orehe“.
Kokosovega olja ne smemo zamenjevati s palmovim oljem, ki ga pridobivajo iz oljne palme (Elaeis guineensis), za gojenje katere po vsem svetu krčijo ogromne površine tropskih gozdov. Pridelovanje kokosove palme nasprotno večinoma poteka v majhnem obsegu in zaradi vsestranske uporabnosti rastline nudi pridelovalcem dobro osnovo za preživetje. Odpadli listi in odpadki lupin s 35 palm na primer že zadostujejo za enoletno preskrbo petčlanske indijske družine s kurivom. V mešanih kulturah dajejo velika drevesa drugim rastlinam senco.
Zreli kokosovi orehi ne padejo vedno takoj na tla. Zato pobiralci na plantažah plezajo na palme. Na Tajskem in v Maleziji so za pobiranje zrelih sadežev z dreves zdresirali opice makak.

Dr. Heinrich Schlinck (1840–1909), lastnik rafinerije za tehnična rastlinska olja, je konec 19. stoletja razvil postopek za pridobivanje kokosove masti in je leta 1887 poslal na trg izdelek z imenom „Mannheimer Cocosnussbutter“ (mannheimsko maslo kokosovega oreha).  Združenje kmetov je v kokosovi masti videlo resnega tekmeca svojemu maslu. Protestirali so proti imenu, tako da je Schlinck svoj izdelek od leta 1892 dalje prodajal pod zaščiteno blagovno znamko Palmin, ime katere je izpeljal iz besede „palma“. Nova mast se je zelo dobro prodajala. Konec 19. stoletja so bile v prodaji izključno živalske masti, ki jih je zaradi naraščajočega števila prebivalcev primanjkovalo in so postale drage. Tako je vrzel v oskrbovanju z mastjo zapolnil cenovno ugodnejši Palmin. V primerjavi z maslom ima kokosova mast dejansko prehransko fiziološke prednosti. Čeprav temelji na nasičenih maščobnih kislinah, so to predvsem srednjeverižne kisline kot lavrinska kislina, ki lahko najbolje izrabi naš prebavni sistem.  Lavrinsko kislino vsebuje tudi materino mleko.

Na Filipinih poznajo številne legende o kokosovi palmi, kot je tudi tale mit o stvarjenju: v davnih časih, ko je bila Zemlja še pusta in prazna, so v vesolju vladali trije bogovi, ne da bi vedeli eden za drugega.

Bog Bathala je živel na zemlji in kačji bog Ulilang med oblaki. Krilati bog Galang pa je rad potoval od enega kraja do drugega. Ko sta se Bathala in Ulilang prvič srečala, sta se po treh dneh tako sprla za oblast, da sta menila, da lahko spor razrešita le z dvobojem. V dvoboju je Bathala ubil kačjega boga, ga zažgal in pepel zakopal. Bathala je nato s potujočim bogom Galangom sklenil tako tesno prijateljstvo, da sta veliko let živela skupaj. Ko je Galang hudo zbolel in je vedel, da bo moral umreti, je prosil prijatelja, naj zakoplje njegovo truplo na kraj, kjer je zakopal pepel kačjega boga. Bathala se je močno začudil, ko je iz tega dvojnega groba pognalo ogromno drevo z dolgimi listi in okroglimi sadeži – kokosova palma. To je razumel kot združitev obeh bogov, saj je imelo deblo obliko kačjega boga Ulilanga, palmovi listi v obliki peres so ga spominjali na peruti prijatelja Galanga, v kokosovih orehih pa se mu je zdelo, da je prepoznal Galangov obraz. Bathala je to razumel kot znamenje in je končno začel s stvarjenjem na Zemlji. Ustvaril je rastline in živali ter nazadnje človeka, ki se je lahko ves čas preživljal s kokosovo palmo, drevesom življenja. Iz debla in palmovih listov je Bathala zgradil prvo hišo, kokosovi orehi pa so človeku služili kot prehrana.

Neka druga filipinska zgodba pripoveduje takole: sultanova hči Putri je bila tako lepa, da se je okoli nje zbiralo neskončno veliko občudovalcev. Oče jo je priganjal k poroki. Toda Putri se je, kot je v pravljicah navada, zaljubila v vrtnarja palače Wata-Mama, ko ji je izpovedal svojo ljubezen. Kot nalašč se je izkazalo, da je Wata-Mama kraljevič, ki so mu ubili starše. Vse je kazalo, da sreči mladega zaljubljenega para nič več ne stoji na poti, ko je neki ljubosumen tekmec kraljeviča ubil in ga obglavil. Na kraju, kamor so pokopali glavo Wata-Mama, je zrasla kokosova palma, ki je segla do okna žalostne Putri in ji s kokosovimi orehi kukala skozi okno.
Sicer pa se ni povsem nenevarno sprehajati pod kokosovimi palmami. Kokosovi orehi po vsem svetu vsako leto ubijejo 150 ljudi. Eden od vzrokov za padajoče sadeže je tudi palmov tat (Birgus latro). Ta rak samotarec, ki mu pravijo tudi kokosov rak, na lovu za hrano spleza na kokosove palme in z močnimi kleščami stre lupino, da bi prišel do kokosovega mesa. Pri tem lahko z dreves padejo tudi celi sadeži. Palmov tat je s telesno dolžino do 40 centimetrov in razponom nog do enega metra največji na kopnem živeči rak na svetu.

Rastlina v naših izdelkih

V kozmetiki Dr. Hauschka je kokosovo olje del negovalne osnove v pomirjevalni maski, Melisini dnevni kremi, Regenerativni kremi za vrat in dekolte kot tudi v Korektorjih in Tekočih podlagah 01 do 05. Pri tem se uporablja naravno bio kokosovo olje iz šrilanških nasadov, ki ima tako certifikat združenja Naturland kot tudi pravične trgovine fair-for-life. Olje je iztisnjeno iz popolnoma zrelih sadežev in ni prečiščeno, beljeno ali odišavljeno. Tako obdrži svoj prijetni vonj in okus. Naravne sekundarne rastlinske sestavine, vitamini in minerali se v naravnem kokosovem olju ohranijo, ker je belo kokosovo meso iztisnjeno skupaj s svojo rjavo kožo.

Skrb za bio kakovost in plantaže kokosa z mešanimi kulturami, ki se obdelujejo po načelu ekološke trajnosti, pa ni edino vodilo. Glavni poudarek gojenja v malem kmetijskem obsegu je vsekakor na blagostanju ljudi tako v družbenem kot gospodarskem smislu. To potrjuje certifikat fair-for-life, ki ga je vpeljal ugledni inštitut za ekologijo trga (IMO). Izvajalci projekta poleg zagotavljanja pravičnih in varnih delovnih pogojev skrbijo za zdravje pridelovalcev in delavcev v oljarni. Delo otrok nikakor ne pride v poštev, pravično plačilo ter pravica zaposlenih in kmetov do soodločanja pa sta samoumevna.

♦♦♦♦