Opis

Ob misli na limonsko travo se prikažejo eksotične slike, prežete z oblaki vonjav aromatičnih tajskih jedi. Domovina te večletne rastline, ki sodi v družino sladik, so tropske dežele. Gladki modrikasto-zeleni listi limonske trave so sestavljeni iz kratke zaprte listne nožnice in dolge, odprte listne ploskve, ki zraste do 150 cm in se na koncu elegantno upogne. Do 120 cm velike šope trave tvorijo listi z ostrimi robovi, ki aromatično zadišijo po limoni, ko jih podrgnemo med prsti. Osnova listov je odebeljena, da v listni nožnici rastejo novi listi najmlajšega lista. Tako nastane čebuli podoben obroč enega lista v drugem, pri čemer so najstarejši listi na zunanji strani. Zgolj redko tvori limonska trava klasasto socvetje, večinoma se razmnožuje vegetativno, torej s potaknjenci.

Ko govorimo o travi, kot npr. raste na travniku, praviloma mislimo sladike. Splača se, da si lastnosti te družine natančneje ogledamo. K sladikam sodijo poleg limonske trave pomembne koristne rastline, kot so pšenica, rž, ječmen, oves, proso, koruza, riž, sladkorni trs in bambus.

Kar označujemo kot bilko, je steblo trave. Iz te, z odebeljenimi točkami rasti – internodiji – razčlenjene bilke se odcepijo listi in cvetovi. Vetrocvetni, zelo enostavni cvetovi sladik so obdani z majhnimi lističi, plevami. Cvetovi so lahko razporejeni zelo različno: v klasih, kot to poznamo pri pšenici, v latih kot pri ovsu, ali v grozdih, to pomeni na nerazvejanih steblih, ki rastejo iz glavne osi.

Uporaba

Citral, ki ga vsebuje eterično olje limonske trave, v velikih odmerkih pomirja, blaži bolečine, deluje antibakterijsko in fungicidno. Azijsko ljudsko zdravilstvo zato uporablja limonsko travo pri nervoznih nemirnih stanjih in vročinskih obolenjih. Kot tipična začimba v azijskih jedeh ali kot dodatek v čajnih mešanicah spodbuja tek in pomaga pri težavah z želodcem in črevesjem. Pri nanosu na kožo vonj po limonah odganja žuželke.

Dobro je vedeti

Botanična oznaka Cymbopogon je izpeljanka iz grških besed kymbe = čoln in pogon = brada. Opisuje plevo v obliki ladje in klasje z veliko cvetovi, kar spominja na gosto brado. V Srednjem veku je limonska trava prišla s karavanami iz tropske Azije v Evropo. Tukaj so jo pričeli uporabljati pri varjenju piva in pripravi začinjenega vina. Zares poznana je limonska trava v našem kulturnem krogu postala šele 1980-ih letih, kot dišeče olje za svetilke, vendar tudi kot sestavina vedno bolj priljubljenih azijskih jedi.

Predvsem v kuhinji JV Azije in Šri Lanke uporabljajo limonsko travo tradicionalno kot začimbo, in sicer svežo, saj vsebuje posušena trava veliko manj arome. Uporabljajo sočno, odebeljeno osnovo listov, ki vsebuje največ eteričnega olja. Belo sredico narežejo na drobno in primešajo jedem. Starejša, olesenela stebla raje stolčejo, da se zmehčajo, in jih po končanem kuhanju pred serviranjem vzamejo ven. Aroma po limoni s pridihom vonja po vrtnicah podeli jedem zaokrožen okus. Sveži listi, namočeni v mrzli vodi, so odlični za osvežilni napitek, ki odžeja. V Indiji poznajo limonsko travo bolj kot sestavino za parfume kot pa zdravilno rastlino.

Kdor bi rad imel svojo lastno rastlino limonske trave, lahko v specializiranih azijskih trgovinah kupi sveže steblo. Če steblo postavimo v vodo, bo na odrezanem mestu pognalo korenine. Steblo s koreninami bo v zemlji zraslo v dišečo rastlinico. Sveža stebla limonske trave lahko hranimo globoko zamrznjene.

Rastlina v naših izdelkih

V izdelkih Dr. Hauschka Olje za telo limona in limonska trava, Dr. Hauschka Gel za prhanje limona in limonska trava in Dr. Hauschka Vlažilno mleko za telo limona in limonska trava razvije svoj tonizirajoči učinek. Izdelki vsebujejo izvleček limonske trave, ki ga pri družbi WALA skrbno pridelujejo v lastnem ritmičnem postopku. Posušena limonska trava iz kontrolirane biološke pridelave en teden zori v sončničnem olju iz kontrolirane biološke pridelave. Mešanico v tej fazi segrejemo na 37 stopinj Celzija – na telesno temperaturo človeka. Zjutraj in zvečer mešanico previdno premešamo. Tako lahko preide celotna moč limonske trave v olje.

♦♦♦♦