Karl Sigmund se je v mirnih časih odločil za poklic oficirja, saj je po njegovem mnenju vojska opravljala diplomatsko službo in delovala v imenu miru. Sedaj je bil prisiljen, da se kot stotnik poda v vojno, kar je bilo povezano z mnogimi premestitvami. Ko so okoliščine dopuščale, je Elisabeth Sigmund v Nemčiji potovala za njim in delala kot sestra Rdečega križa.
Kultura proti vojni
Karl Sigmund je v zadnji fazi vojne bil dalj časa stacioniran v Turingiji v mestu Rudolstadt. Sigmudnova sta se imela možnost vseliti v majhno hišico, ki je spadala k baročnemu gradu Heidecksburg. Imenovala se je tudi Schillerjeva hišica, saj je v njej nekaj časa prebival Schiller. Da bi vzpostavila nasprotje vojaškemu vsakdanu, je Elisabeth Sigmund tam vsaki drugi četrtek priredila umetnostni večer z izbranimi gosti, med katerimi so bili številni kulturniki. Ta krog je vedno bolj postajal duhovna in družbena domovina tistih, ki se niso hoteli sprijazniti z nacističnim režimom in z vojno.
Konec vojne in novi začetek z ovirami
13. aprila 1945 so ameriške sile, ki jih je spremljalo močno bombardiranje iz zraka, zavzele Rudolstad. Na ta dan je Elisabeth Sigmund delala kot glavna sestra Rdečega križa, v kleti gradu Heidecksburg. Ob istem času pa je bil Karl Sigmund na Češkem, kjer je 8. maja 1945 dobil telegram z obvestilom, da se je vojna končala. Peš se je odpravil v Rudolstadt. Na poti so ga za kratek čas pridržali Američani vendar so ga nato izpustili, saj so ugotovili, da ne pripada nacistom. Karl Sigmund je pričel po prihodu v Rudolstadt nuditi kurirske storitve s svojim predelanim Citroënom, vendar ga je kmalu brez vzroka aretirala ruska tajna policija in ga zaprla v državni zapor Weimarer. Elisabeth Sigmund je poskušala pri ruski policiji doseči njegovo izpustitev. Šele po dveh letih so ga izpustili. V tem negotovem času čakanja, so se poznanstva iz kulturnih četrtkov razvila v zelo pomembno pomoč za Elisabeth Sigmund. Iz tega se je na primer razvila možnost, da je dobila delo kot druga dramaturginja in pomočnica režiserja v gledališču Jena.
Po izpustitvi Karla Sigmunda, leta 1947, sta morala on in njegova žena zapustiti Nemčijo. Povod za to je bila repatriacija, to je bila obsežna akcija preseljevanja ljudi, ki so do trenutnega bivališča prišli zaradi vojne, nazaj v njihove domovine. Preselila sta se v Salzburg, kjer sta dodelala svoj načrt o selitvi na Švedsko. Razlog za to je bila švedska teta Signe iz Stockholma, pri kateri je Karl Sigmund v svojem otroštvu preživel dve leti in v njegovem spominu je to bilo čudovito obdobje. Po koncu druge svetovne vojne ga je teta Signe pregovorila, naj se s svojo ženo preseli na Švedsko in si zgradi novo življenje, imela naj bi tudi dovolj denarja, da bi jima lahko pomagala. Ko je leta 1948 prispelo dovoljenje za vstop v državo, sta Sigmunda prodala svoje preostalo premoženje, da sta lahko financirala prevoz z ladjo.
Razočarano upanje
Sigmundova sta brez denarja prispela do 59. letne tete Signe, ki pa jima ni bila sposobna pomagati, kot je dejala. Njen mož, ki je bil bančni direktor, je ponarejal denar v banki in je zato preživel štiri leta v zaporu. Med tem je umrl in teta Signe je živela od majhne pokojnine v enosobnem stanovanju zunaj Stockholma. Sigmundovima svoje situacije ni omenila. Imela sta občutek, da sta bila močno zavedena. Vendar takojšnja vrnitev v Avstrijo zaradi finančnih razlogov ni bila mogoča. Zato sta ostala. Karl Sigmund je na začetku še brez delovnega dovoljenja sprejel prvo delo, ki ga je dobil kot delavec. Leta 1950 se je zaposlil v veliki avtošoli v Stockholmu. Do 1. marca 1965 mu je bilo zaupano vodstvo te avtošole. Elisabeth Sigmund se je med tem učila švedskega jezika in se ponovno lotila študija kozmetike.
Elisabeth Sigmund je tudi med vojno v knjižnicah študirala medicinske knjige. Po tem ko je v Berlinu odkrila apotekarja, ki je na črnem trgu prodajal zdravilne rastline, je začela izdelovati svojo kozmetiko in jo dajati ženam oficirjev, ki jih je poznala, da so jo preizkušale.
